nika.


»Če izvira iz čustev, ni prav ali narobe, temveč je tako, kot mora biti«, odgovarjam na vprašanje o življenjskih vodilih in se zato nikoli ne bom odrekla plesu, ker ga imam preprosto in včasih tudi iracionalno rada. Na gimnaziji bi se morala, po profesoričino, odločiti med plesom ali študijem. Danes sem magistra arhitekture, poučujem ples in koreografije prenašam v projekte, ki s tem postanejo čutne oblike in prostori bivanja.

Če se med plesom z gibi odzivam na okolico, pri arhitekturi in oblikovanju stremim k temu, da je končna podoba vedno odraz vseh procesov v prostoru v katerem ali za katerega ustvarjam.

Zanima me zgodba, ki jo prostor nosi, njena subtilna vpetost vanj in njen izvor.